The musician and sound artist Simon Šerc released his album Bora Scura, featuring 10 recordings from the field, which capture the soundscape of the Bora wind in Ajdovščina. The album was presented on specialised radio stations of the WFMU community in New York, on Resonance.fm in London and on a radio station in Sydney. The Wire commended its sound quality and ranked the album among the most interesting productions of 2018.
The listener hears various surprising, unpredictable, sometimes ominous as well as grandiose sounds, and is quickly submerged in a metaphysical or mystical experience. On this recording, Bora communicates with us through its sound, perhaps in the same manner as it did with the French poet Lautréamont.
The 72-minute CD album features songs with English titles: Cyclon, Jet, Stress, Corridor, Climax, Pressure, Gust, Flux, String and Eject, which indicate even before listening how the album will progress. The tracks flow naturally from one composition into another and form a coherent whole. The listener will find himself within a hurricane together with different winds and their soundscapes. Ringing of bells in a church tower, a train travelling in the distance, a dog’s barking, clanging of a metal door, the shaking of window shutters, rustling of water, all these sounds offer a contrast to the sound of the wind, though all are drowned out by the aggressive Bora – a symbol of the identity of the Vipava Valley, where the wind has shaped the people’s traditions and architecutre.
Spine-chilling whistling sounds of the Bora remind us of its power and the influence it had on our history. A particular historical event in the 4th century was affected by the Bora wind, which turned the arrows, mid-flight, back to the soldiers that shot them, thus defining the Battle of the Frigidus between the army of the Eastern Emperor Theodosius I and the army of Western Roman ruler Eugenius. Historians place the battle in the Vipava valley precisely because of the many ancient reports, which mention the Bora as the decisive factor in the outcome of the battle.
LINK: http://www.sigic.si/i-salute-you-good-old-bora-.html
Glasbenik in zvočni umetnik Simon Šerc je marca izdal album Bora Scura, na katerem z desetimi terenskimi posnetki promovira zvok ajdovske burje vsevprek sveta.
Simon Šerc je zvočni in video umetnik, glasbenik, snemalec, izvajalec in ustanovitelj založbe Pharmafabrik. Delovati je začel v zgodnjih devetdesetih letih, ko izdajanje na kompaktnih kasetnih trakovih še ni bilo eksotika. Sodeloval je v alternativnih skupinah, kot sta na primer grind core Extreme Smoke 57 ter PureH. Šerc je ustanovitelj in idejni vodja slednje, ki je z biomehansko mešanico elektronike, noisa, rocka, metala in punka konec prejšnjega stoletja veliko obetala, saj je prejela takrat merodajno glasbeno nagradonagrado bumerang, ki jo je podeljevala oddaja Studio City. A sčasoma sta tako skupina kot nagrada mrknili v pozabo. Toda Šerc se po zatišju zdaj tiho, a vztrajno vrača na površje glasbene scene. Pred kratkim ga je mednarodna žirija izmed šestindvajsetih slovenskih zasedb izbrala za prvo rezervo v čakalnici za nastop na Linecheck festivalu, ki bo jeseni v Milanu.
Poleg udejstvovanja v polju popularne glasbe ter noise/drone projektu Cadlag se Šerc zavzeto ukvarja s snemanjem ambientalnih zvokov, ki jih ustvarja narava. 23. marca je na svetovni meteorološki dan izdal terenske posnetke ajdovske burje, posnete 5. februarja 2015, na platformah Sonospace in Bandcamp kot digitalni album, kasneje pa še v fizični obliki pri lastni založbi. Čeprav burja velja za avtohtoni veter Jadranskega primorja, piha na vseh kontinentih in od Kalifornije, Andov, Islandije, Rusije, Nova Zelandije do Japonske, Indonezije itd. Gre za močan, hladen severni veter, ki v Vipavski dolini piha kar 42 dni v letu. Poznamo anticiklonalno ali jasno burjo ter ciklonalno burjo, ki piha iz notranjosti proti nižinskim obalnim delom. Veter v tem primeru s seboj prinaša oblake in slabo vreme. Ciklonalno burjo v literaturi poznamo kot temno burjo oz. bora škuro (it. bora scura). Od tod torej naslov Šerčevega albuma. Na dan snemanja terenskih posnetkov so v Vipavski dolini sunki burje dosegli 173 km/h, zaprte so bile šole, burja je trgala električne kable na visokonapetostnih daljnovodih in odkrivala strehe, odnašala nepritrjene objekte ter naredila ogromno gmotne škode. Snemanje na terenu je bilo nevarno početje, toda hkrati vznemirjajoče in avanturistično.
72-minutni album Bora Scura sestavlja deset kompozicij terenskih posnetkov udrihanja burje. Komadi z angleškimi naslovi Cyclon, Jet, Stress, Corridor, Climax, Pressure, Gust, Flux, String in Eject že pred poslušanjem nakazujejo, kako se bo album razvijal: kompozicije se zvočno pretakajo druga v drugo ter skupaj tvorijo kompaktno celoto. Poslušalec se takoj znajde v srčiki orkanskega vetra. Skupaj z zvoki, ki jih povzroča pihanje burje, slišimo klenkanje zvona na cerkvenem stolpu, zvok plužnega vozila in pasji lajež, ki pa se kmalu izgubijo v silnih zvokih burje. Srhljivi žvižgajoči zvoki poženejo strah v kosti in zaledenijo kri. Prav nič čudnega, da so mi misli ušle k učnemu čtivu iz mladosti, ko sem z zanimanjem prebiral, kako je v naših krajih burja pomagala krojiti zgodovino. 5. in 6. septembra 394 se je namreč v bitki pri Mrzli reki odvijala krvava bitka. Legenda pravi, da je burja oz. orkanski veter, ki nastane pred nevihto, usodno vplivala na razplet bitke med vojskama rimskega cesarja Teodozija in njegovega nasprotnika Evgenija. Zaradi položaja bitke je veter Evgenijevim vojakom obračal puščice, zaradi česar je že dobljena bitka padla in je slavil nasprotnik, kristjan Teodozij, ki je tako premagal zadnjega glasnika antičnega poganstva in vrednot, na katerih je dotlej počival tisočletni Rim. Teodozij je v burji videl znamenje božje milosti, za katero je molil noč pred bitko, zato je razglasil splošno amnestijo za premagano stran. Ta poteza spada med eno najbolj civiliziranih dejanj v vsej zgodovini državljanskih vojn v rimskem imperiju. Čeprav se je spopadlo okrog 150 tisoč vojščakov, se do danes ni našlo otipljivih sledov, kje točno naj bi bitka potekala. V Vipavsko dolino jo strokovnjaki za pozno antiko umeščajo predvsem zato, ker skoraj vsa antična poročila o bitki kot odločilni dejavnik omenjajo ravno burjo.
Šerc se s snemalno napravo ni gibal zgolj na planem, temveč se je zatekal v zavetrje ter vstopal v in izstopal iz prostorov. V teh sekvencah ob manjši intenzivnosti zvoka, ki ga povzroča burja, slišimo korake, odpiranje in zapiranje kovinskih vrat, žvenketanje ključev, tresenje žaluzij, pretakanje meteorne vode po pločevinastem žlebu. Vse to daje albumu pestrost in je lep kontrast zvokom burje. Šerc nam torej poskuša predstaviti večtisočletno sobivanje burje in človeka. Domačini so se naučili z burjo živeti, burja je simbol identitete Vipavske doline, saj vpliva na tradicionalni način življenja in arhitekturo regije. Burja je tudi simbol spreminjanja, saj odnaša staro in prinašanja novo.
Mnoge poslušanje monotonega šumenja vetra ali vode uspava. Ob poslušanju pričujočega albuma te bojazni ni, saj je zvokovno razgiban in nepredvidljiv, predvsem pa temačen. Ob poslušanju teh grozljivo veličastnih zvokov mi misli odtavajo v sfero transcendence in metafizike. Burjo začnem občudovati ter v maniri francoskega pesnika Lautréamonta z njo komunicirati. »Burja, tvoja moč je ogromna, je kot misel filozofa, kot božanska lepota ptice, kot razmišljanje pesnika. Ti si simbol identitete, saj si vedno dosledna sama sebi. Pozdravljam te, burja stara!« Ker sem v mladosti moč burje, četudi ne tako intenzivne kot na posnetku, velikokrat izkusil, skušam ugotoviti, na katere objekte igra oz. improvizira, medtem ko privrši z gorskih čeri. Ali zvok, ki spominja na zvok flavte, povzroča premikajoči se drog zastave? Je žica tista, ki niha ob drogu ter imitira zvok kraguljčkov? Kaj ustvarja zvok, podoben vojaškemu bobnu?
Šercu je uspelo z dobro zunanjo zaščito dveh snemalnih naprav ustvariti posnetke bučanja burje. V studiu ga je čakalo trdo delo, saj je vse odvečne in neuporabne šume izbrisal in očistil. Album se zaključi s še vedno intenzivnimi zvoki burje, ki pa jih Šerc postopoma utiša v fade out. Kot bi nam hotel pokazati, da je burja še vedno z nami in bo kmalu spet prišel čas, ko bo zabrila. Album vidim tudi kot priložnost za njegovo uporabo v popularnih vodah, recimo v black ali poganskih metal skupinah, ali pa v opernih delih, denimo za ponazoritev epske bitke pri Frigidu.
Z albumom Bora Scura se Šerc postavi ob bok mojstrom terenskega snemanja, kot sta Andrej Zdravič in Boštjan Perovšek. Album je po svoji filozofiji podoben Zdravičevemu AV delu Ocean Cantos, ki ga je ta posnel na Atlantiku in Pacifiku. Oba nam dajeta v posluh valovanje zračnih mas, ki proizvajajo zvok. Šerčev poklon zvoku burje je idealna priložnost za njeno nadaljnjo promocijo v tujini. Album je tako že bil predstavljen na specializiranih radijskih postajah WFMU iz New Yorka, Resonance.fm iz Londona ter na radiu v Sydneyju. Recenzirali so ga mnogi tuji strokovnjaki s področja terenskih posnetkov. Zvočno kvaliteto ter izvirnost so prepoznali pri reviji The Wire, kjer je album obveljal za enega najzanimivejših v juniju 2018.