Zdi se, da album Biodukt ne bi mogel iziti ob boljšem trenutku kot v času, ko smo prisiljeni preživeti večino časa doma. Album sestavljajo terenski posnetki, ki se skozi pet kompozicij povežejo v čas od sončnega vzhoda do sončnega zahoda. Ob poslušanju nas za eno uro prestavijo v naravo in z njo tudi povežejo.

Biodukt je album terenskih posnetkov, narejenih v Sloveniji in Italiji. Kompozicije se neopazno prelivajo druga v drugo, s prehajanjem pa se menja tudi okolje. Tako smo v prvih dveh posnetkih v gozdu, prežetem s ptičjim petjem, občasnimi preleti mrčesa, kljuvanjem detelja ter oglašanjem kukavice. Ob koncu drugega posnetka zaslišimo potoček, čričke, začne se žabja svatba. Kukavica se oglaša le še iz daljave. Zdi se, da nas tok počasi odnese naprej. Z glavo nad vodo slišimo ptičjo godbo v okolici, tok potočka se prelevi v valovanje morja. Pomirjujoči ritem nas spomni na pozno popoldansko ležanje ob plaži na poletnem soncu. Vendar morje ne bi bilo morje, če ne bi njegova moč počasi naraščala in se ne bi kot plima počasi začelo bližati s penečimi se valovi naproti našim ušesom. Proti koncu posnetka se morje umakne, slišimo le še plivkanje valov in začne nas obletavati večerni mrčes. Črički in kobilice izvajajo svojo godbo. Lahko bi rekli, da smo na travniku. V daljavi zaslišimo ptičje krike in na koncu krokarjev smeh, ki pa v nasprotju z jutrom napoveduje prihod teme in konec.

Biodukt deluje kot terenski posnetek, vendar ni le to, saj je editiranje zvoka Simona Šerca tu ključnega pomena ter briše mejo med naravnim in manipuliranim posnetkom. Tako smo na primer v posnetku sunrise priče ptičjemu petju v gozdu. Ker je to tako bogato, se na trenutke zazdi, da gre za kombinacijo več posnetkov in odlično umestitev posameznih ptičjih glasov v umetno človeško kompozicijo. Ker je material posnet in produciran odlično, tega posega s prostim ušesom ni mogoče zaznati, razen ob prehodih iz ene kompozicije v drugo. In zdaj ko človek izgublja stik z naravo in z naravnim, se zdi, da tudi tega kmalu ne bomo mogli več določiti.

Album je bil posnet leta 2015, bil je del projekta the thesies Martine Testen. V poslušanje nas uvede tekst Clarisse Pinkole Estés iz njenega dela Ženske, ki tečejo z volkovi, kjer je govor o arhetipih, povezanosti z naravo in njeno zdravilnostjo. In to le še potrdi tezo o premišljeni izdaji albuma v času karantene – albumu daje dodatno vznemirljivost in aktualnost. Vse skupaj nadgradi naslovnica albuma: vidimo gozd, natančneje drevesna debla, ki lahko delujejo kot rešetke na oknu zaporniške sobe. Interpretacija avtorice je sicer drugačna, oboje pa si lahko preberete na bandcampovi strani albuma. Vsekakor je Biodukt »zeitgeist« album, ki ga lahko poslušamo kot new agerski izhod v naravo brez izhoda izza štirih sten ali pa kot opomnik, da brez narave ne moremo preživeti.